Ko danes uprizarjamo Dvanajst jeznih mož, ne uprizarjamo zgolj zgodbe o krivdi ali nedolžnosti. Uprizarjamo zgodbo o odgovornosti. O tisti tišini, ki nastane, ko bi morali spregovoriti in o hrupu, ki nastane, ko govorimo, ne da bi zares poslušali.
Izvirna drama nas postavi v zaklenjen prostor, kjer naj bi dvanajst posameznikov, članov porote, odločalo o življenju drugega človeka, šestnajstletnega fanta, ki je obtožen za umor očeta. V naši postavitvi zgodbo prestavljamo v slovenski kontekst – v poroto za mladoletnike, ki zares obstaja in je aktivna, ampak v manjši zasedbi (3 člani). S tem spreminjamo geografski položaj, teža vprašanja pa ostaja: kako sodimo nekomu, ki še ni dokončno izoblikovan? Koliko predsodkov, strahov in osebnih frustracij vnašamo v odločanje o prihodnosti obtoženega mladoletnega človeka?
Slovenski prostor se pogosto dojema kot majhen, pregleden, “naš”. A prav v tej navidezni bližini se skrivajo nevarnosti – hitre sodbe, tihe delitve, neizrečene zamere. Kolikokrat si ustvarimo mnenje, še preden poznamo dejstva? Kolikokrat sodimo človeka po njegovem okolju, naglasu, družini? Ravno pred kratkim smo bili spet priče razvpitim medijskim primerom obtožb za nasilje manjših etničnih skupin, beguncev, prišlekov…
Ta posodobitev besedila in geografski premik iz Amerike (1956) v Slovenijo (2026) je nastala zaradi aktualnosti in je poskus približanja vprašanja ali smo kot družba pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje odločitve ali jih je lažje prelagati na manjšine, tujce, prišleke, begunce, sosede, revnejše, manj izobražene, samske…? Hkrati pa uprizoritev odpira vprašanje ali smo pripravljeni dvomiti sami vase? Morda največja nevarnost ni v tem, da se zmotimo. Temveč v tem, da smo prepričani, da se ne moremo.
Vnesite svoj email in prejeli boste opomnik ob 7:00 na dan dogodka.
Z naročanjem se strinjate s prejemanjem e-mail obvestil. Kadarkoli se lahko odjavite z linkom v e-mailu.
